SL
EN DE IT

Moje mesto: filmski režiser Miha Knific

V Kranju rojeni pripovedovalec človeških zgodb je filmski režiser mlajše generacije, ki ga je belgijski Mons International Love Film Festival s filmom Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo uvrstil med režiserje, ki bodo postali ključni avtorji kinematografije prihodnosti.

Njegov celovečerni prvenec Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo bo prvič prikazan v Kranju v četrtek, 7. julija, ob 21. uri in bo odprl cikel Filmov na Vovkovem vrtu.

 

Zapise Moje mesto, v katerih prikazujemo zanimive Kranjčane, začenjamo z Mihovo zgodbo. Zaupal nam je, kako mesto v objemu Save in Kokre doživlja sam.

 

Kot da bi dobil drugo priložnost.

Kot otrok sem vedno strmel z mostu na osamljeno skalo, preraslo z rumeno travo in z osamljenim drevesom, na dnu kanjona Kokre. Dobro se jo je videlo z mostu, ki je vodil na sobotno tržnico, kamor sva hodila s prababico. Ta osamljena skala je še vedno tam. Danes se do nje lahko celo sprehodiš po lesenem mostu, na dnu kanjona. No ta skala je zame najlepši kraj na svetu, kamor bi postavil šotor kot v pustolovskih filmih in kavbojkah. Ta najnevarnejši, tako oddaljen, nedosegljiv, osamljen kraj pod Kokrškim mostom je dolga leta buril mojo otroško domišljijo, me odpeljal v fantazijski svet med indijance, živali in med pravlična bitja. Nekdaj nedosegljivi kraj, danes pa, ko ga lahko gledam s sprehajalnega mosta, ni tako osamljen, strašen ali lep. Nemara bi se vse fantazijsko s tem, ko sem tako blizu nedostopnemu sanjskem kraju, moralo zrušiti, ob pogledu na most visoko nad kanjonom in mesto, ki ga obdaja.  Vendar ne, ostaja tak, kot je bil v mojih spominih iz otroštva.

 

 Ko sem se po dolgih letih spet preselil v Kranj, se mi zdi, kot bi dobil drugo priložnost. Pa ne samo jaz, kot bi tudi mesto dobilo drugo priložnost. Da ga na novo odkrijem, na novo spoznam. Menda z  večletnim odmikom stvari vidiš drugače, vidiš jih take, kot so bile, ko si jih spoznal, in takšne, kot jih spoznavaš na novo. Nekako tako kot sem za film Štiri stvari , ki sem jih hotel početi s tabo napisal: “Ko dobiš drugo priložnost, se ti vse, kar poznaš, obrne na glavo.” Nekako imam z mestom posebno razmerje, ki je preplet tistega, kar je bilo, in tistega, kar šele pride. In ko sem se vračal in se vračam v mesto, mi je vedno toplo, kot bi se vračal nekam, kjer vse poznam in kjer me bolje poznajo kot drugod (čeprav morda ne drži),  kot da se vračam Domov.

 

Tisto, kar je bilo, in tisto, kar šele pride. Menda je to odgovor in recept za življenje, tudi za življenje vsakega mesta. In življenje Kranja je vsekakor vezano prav na te dve komponenti, na preteklost in prihodnost v minljivem trenutku sedanjosti.

 

Nekako mi je ta ujetost med preteklostjo in prihodnostjo blizu. S strani očeta arheologa sem se naučil gledati stvari skozi preteklost, hkrati pa me kot kreativca vedno zanima tisto novo, še ne videno, neznano. Morda me prav zaradi tega tudi v mojih delih zanimajo tovrstni odnosi, kot v filmu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, kjer se “Simon med obnovo stanovanja, v katerem živi z dolgoletno partnerico, raje kot k njenim staršem odpravi na obalo, k prijatelju iz mladosti. Načrtovano priložnostno delo, ki je hkrati tudi priložnost za zabavo in plačane poletne počitnice, se ob naključnem srečanju z ljubeznijo iz študentskih let spremeni v vrtoglavo zaporedje nepričakovanih dogodkov. Simonu vdor preteklosti v sedanjost spremeni čustvena razmerja in s tem življenje, oživljanje mladostne ljubezni postavi pod vprašaj njegovo začrtano pot v prihodnost.”

Ko sem se po dolgih letih spet preselil v Kranj, se mi zdi, kot bi dobil drugo priložnost. Pa ne samo jaz, kot bi tudi mesto dobilo drugo priložnost. Da ga na novo odkrijem, na novo spoznam.

Logo