Volaričev park

Park je posvečen lokalnemu kiparju Jožetu Volariču, ki je med letoma 1971 in 2012 je živel in ustvarjal na Kokrici.

V parku lahko občudujemo štiri kipe, ki so prej stali pred njegovo hišo na Kokrici, Planšarja z Velike planine, Planšarja z Jezerskega, Ledene može ter Uscano Zofko. V parku je tudi informativna tabla z opisi del ter predstavitvijo avtorja.

→ Lokacija: google zemljevid

JOŽE VOLARIČ (1932 Banova Jaruga, Hrvaška–2012 Kranj, Slovenija)

Jože Volarič se je rodil 1932 v Banovi Jarugi na Hrvaškem in že kot otrok kazal nagnjenost k umetnosti. V mladosti se je preselil v Prekmurje, kjer je spoznal Zlato Vežnaver, s katero se je poročil leta 1951. Družina se je leta 1965 preselila v Kranj.

Jože Volarič je bil na svoji poklicni poti vajenec, ključavničarski mojster, vrtalni mojster, tehnik, inženir strojništva in profesor industrijske pedagogike. Delal je kot geološki korektor, normirec, obratovodja strojnih delavnic pri Proizvodnji nafte v Lendavi, učitelj in ravnatelj na Srednji tehniški šoli v Lendavi, vodja delavnic, profesor in zadnjih deset let pred upokojitvijo pomočnik ravnatelja na Srednji tehniški šoli v Kranju.

V začetku sedemdesetih let 20. stoletja se je pričel ukvarjati s kiparstvom. Izdelal je več kot 2000 skulptur iz železa, med njimi tudi več monumentalnih skulptur. Pred hišo na Kokrici je od leta 1992 urejal »Vrt skulptur« z več kot 40 velikih skulptur. Nekatere od teh sedaj stojijo v spominskem parku na Kokrici pri Kranju.

Bil je tudi plodovit pisec. Izdal je več zbirk aforizmov, peterostišij, sonetov, otroških pesmi in esejev. Več let je bil predsednik Haiku društva Slovenije in predsednik Sekcije umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev Plamen pri Društvu za varilno tehniko Ljubljana.

Jože Volarič je imel prvo samostojno razstavo leta 1976 v Kranju. Kasneje je sodeloval na več kot petsto samostojnih in skupinskih in razstavah, tudi s soprogo Zlato Volarič, po Sloveniji ter državah bivše Jugoslavije.

Umrl je 27. septembra 2012.

O likovnem delu avtorja

Jože Volarič je v ustvarjalni svet kiparjev samorastnikov, za katere je značilno ustvarjanje v lesu, uvedel novo tehniko varjenja obločnega jekla z varilnim aparatom. Naslonil se je na svoj osnovni poklic ključavničarja, saj mu je bil material, ki ga je obdeloval, že poklicno ljub in blizu.

Njegovi kipi so del neke širše pripovedne celote. Zato njegovi človeški in živalski liki le malokrat nastopajo samostojno, temveč so vključeni v skupno igro. Po Cenetu Avguštinu se ponašajo kot igralci na odru pod spretno režiserjevo roko. Prav vključevanje v širše dogajanje daje Jožetovim plastikam izredno razgiban značaj.

Figurativne skupine Jožeta Volariča so tako preproste, naivne in sugestivne, da ga upravičeno lahko prištevamo med pristne naivce, ki črpajo predvsem iz predstavnega sveta svojega otroštva, v katerem kritičnost in dvom še nista ubila ustvarjalne spontanosti, v kateri humor prepleta z družbeno kritiko. Sugestivnost plastik pa stopnjuje tudi material in tehnika varjenja, ki ne dovoljuje natančnega realističnega snovanja, ampak nagovarja ekspresivno.

LEDENI MOŽJE, 1993, varjeno obločno jeklo

Med 12. in 14. majem godujejo svetniki Pankracij, zavetnik otrok in cvetja, Servacij, priporočnik k sreči in uspehu ter Bonifacij, mučenec iz 13. stoletja. Ljudsko izročilo njihove godovne dneve povezuje z napovedovanjem vremena, saj lahko prinesejo dež ali zadnjo slano. Če so ledeni svetniki deževni, se obeta dobra letina. Po ledenih možeh se ravnajo številni vrtičkarji v Sloveniji, saj velja, da je s saditvijo nekaterih sadik na prosto dobro počakati, da se zemlja dovolj ogreje.

USCANA ZOFKA, 1993, varjeno obločno jeklo

V preteklosti so ledenim možem pripisali krivdo za mrzlo in mokro vreme, ki se ob še mogočem prodoru polarne zračne mase nad naše kraje lahko pojavi v maju. Za njimi 15. maja goduje sveta Zofija. Sveta Zofija naj bi »žegnala zemljo«, zato so na njen god otroci prvič smeli bosi iz hiše, njihove mame pa so na ta dan na balkone postavile korita z balkonskimi rastlinami. Ker na njen god rado dežuje, so ji po ljudskem izročilu nadeli ime mokra oziroma uscana Zofka.

LJUDSKI PREGOVORI ZA MAJ

Ako prvega maja dan dežuje, dobro letino oznanjuje.
Če je majnika lepo, je dobro za kruh in seno.
Če je pred Servacem poletje, mraz rad pritiska na cvetje.
Če maj se z vročino začenja, mraz še po Urbanu rad ne jenja.
Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče.
Če Zofija zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.
Maja mora biti tri dni mrzlo, če ni na začetku, je ob koncu tako.
Po svetmu Servati ni mraza se bati.
Slana v začetku maja zoritvi sadja jako nagaja.
Sveti Pankracij, Servacij in Bonifacij so ledeni možje, če prej ni slane bilo, tudi pozneje ne bo mrzlo.
Če velikega travna pogosto grmi, se kmet dobre letine veseli.
Velikega travna mokrota, malega srpana suhota.
Veliki traven moker, rožnik pa mlačen, kmet bo to leto žejen in lačen.

PLANŠARJA, 1995, varjeno obločno jeklo

Pastirji so bili nekdaj obuti v volnene nogavice in lesene cokle. Mezlanaste hlače so bile dolge do kolen in so se spredaj zapenjale na bautaro. Kratek suknjič, pruštah, je bil prav tako mezlanast. Pod pruštahom so nosili platneno srajco. Pred dežjem in hudo sončno pripeko jih je varoval klobuk, čigar krajci so segali pastirju skoraj do ramen. V deževnem vremenu so se ogrinjali v ličnate plašče, v hujšem mrazu pa so nosili tudi kožuhe. Planšarja se ozirata proti pašnim planinam v pogorju Storžiča in proti Veliki planini.

Pripravila: Petra Vencelj

FOTO: Primož Pičulin