Simon Jenko, pesnik Sorškega polja, se je rodil 27. oktobra 1835 na Podreči pri Mavčičah. Šolo je obiskoval v Smledniku in Kranju, bil je izjemen učenec.
>> You can read the Jenko’s legacy in English → HERE.
Leta 1847 je odšel v Novo mesto, kamor ga je k sebi vzel stric Nikolaj, tu domujejo tudi njegovi pesniški začetki, in šest let kasneje je sedmošolec v Ljubljani, kjer je s sošolci začel pisati Vaje. To je bil dijaški rokopisni list, v katerem so objavljali svoja pesniška in prozna dela. Jenko je v Vajah objavil mnogo svojih najlepših pesmi. Večina vajevcev po koncu ljubljanske šole odide na Dunaj, Jenko pa v Celovec, kjer ustvarja za list Venec. Pesnik se je že od mladega zanimal za literaturo, bral je seveda tudi Kranjsko čbelico.
Kmalu se vendarle pridruži prijateljem na Dunaju, kjer jeseni 1857 obiskuje pravno fakulteto. Objavlja v Kmetijskih in rokodelskih novicah, kasneje pa v Slovenskem glasniku. Objavi svoje tri povesti Spomini, Tilka in Jeprški učitelj ter kopico najlepših pesmi; na Dunaju sta nastala tudi cikla Obrazi in Obujenke. V Jenkovi poeziji srečamo domoljubne in satirične pesnitve, predvsem pa ljubezensko in razpoloženjsko liriko, v kateri se ozira tudi po naravi. Mnoge njegove pesmi so tudi uglasbili. V času študija si je sam služil kruh in tudi kasneje ostal na Dunaju kot domači učitelj.
Društvo slovenskih pisateljev v njegov spomin podeljuje (Jenkovo) nagrado za najboljšo pesniško zbirko.
Jeseni leta 1863 se vrne domov v Praše, kjer se je učil in hkrati pripravljal pesmi za izdajo v natisnjeni knjigi. Z denarjem, ki ga je dobil za odkup pesmi za tisk, šele opravi prvi odvetniški izpit, kasneje je opravil še dva, zaključnega pa ne. Oktobra leta 1864 je z letnico 1865 luč sveta ugledala njegova edina pesniška zbirka, naslovljena preprosto Pesmi. Do današnjega dne velja za eno najvplivnejših pesniških zbirk v slovenski kulturni zgodovini. A slaba ocena, ki je izdajo pospremila v javnosti, je Jenko zelo potrlo in zavrla njegovo ustvarjanje.
Tega leta je opravljal pisarniško delo pri notarju Strgarju v Kranju, navezal se je na Marijo Mandelc, sestro prijatelja in nekdanjega vajevca Valentina. Poleti 1866 odide za koncipienta k advokatu Valentinu Prevcu v Kamni, kjer pomaga tudi snovati tamkajšnjo čitalnico. In tri leta kasneje se z njim preseli v Kranj. Čeprav že bolan, zavrača pomoč zdravnikov in 18. oktobra 1869, v svojem 34. letu umre. Po smrti mu je Josip Strita napisal elegijo Na Jenkovem grobu.
